Celoten Tržaški zaliv je po obliki skoraj podoben pravokotniku. Na morski strani ga zapira navidezna črta med Savudrijo in Gradežem, na severozahodu ga obdaja soška stran zaliva (ustje reke Soče), severovzhodni del predstavlja kraška stran, jugovzhodni del pa se zajeda že v polotok Istre. Obalo Tržaškega zaliva razčlenjujejo štirje večji zalivi: Tržiški, Miljski, Koprski in Piranski, v njegovem severozahodnem delu tudi plitva Gradeška in Maranska laguna. Večji pritoki Tržaškega zaliva so reke Soča, Timav, Rižana in Dragonja. Glede na kamninsko sestavo prevladujejo trije tipi obale: večinska flišna obala, sedimentna obala (nanosi rek v morje) ter apneniška obala. Najbolj razčlenjena je soška stran s številnimi lagunami in delto reke Soče, najmanj pa kraška stran. Najizrazitejša reliefna oblika jugovzhodne obale Tržaškega zaliva, to je obale slovenskega morja, so do 70 m visoki flišni klifi, ki se najvišje dvigajo med Izolo in Piranom. Nastali so zaradi abrazijskega izpodkopavanja – izpodjedanja obale zaradi vplivov morskih valov. Dolžina morske obale, od zaliva Sv. Jernej na meji z Italijo do ustja reke Dragonje na meji s Hrvaško, je 46,6 km, medtem ko zračna razdalja znaša le 17 km. Najbolj se v obalo zajedata Koprski in Piranski zaliv, pomembnejša sta še manjša Strunjanski in Portoroški zaliv. Večina morske obale je pozidane oziroma spremenjene zaradi vplivov človeka, samo dobra petina je še naravne.

Geodetski inštitut Slovenije in Harpha Sea d.o.o. sta v letih 2001 in 2002 za Ministrstvo za promet opravila detajlno izmero obale slovenskega morja s pomočjo tehnologije GPS. Izmerjena je bila zgornja temna linija, ki je tik nad mejo pojavljanja nekaterih tipičnih morskih organizmov (srednja visoka voda), oziroma rob zidane obale (pomoli). V nadaljevanju so bile vse spremembe obale sprotno evidentirane in izmerjene (predvsem spremembe zidane obale v pristaniščih). To nas kljub majhnosti oziroma kratkosti morske obale uvršča med redke države na svetu, ki imajo morsko obalo v celoti natančno premerjeno.

Severni del Jadranskega morja, torej Tržaški zaliv, spada med plitve zalive, saj je povprečna globina le okoli 17 m. Slovensko morje je bilo skoraj v celoti (razen manjše površine odprtega morja) natančno premerjeno v letih od 1998 do 2003. Hidrografske meritve so opravljali različni izvajalci: Naval Oceanographic Office (ZDA), International Maritime Academy IMA (Trst), Harpha Sea d.o.o. (Koper), priobalno območje okoli Savudrijskega polotoka pa je premeril Hrvatski hidrografski Institut Split. Vse meritve, razen zadnje, je naročilo Ministrstvo za promet Republike Slovenije. Rezultat meritev so podatki, s pomočjo katerih je Geodetski inštitut Slovenije za ministrstvo izdelal pomorske karte ter tudi detajlne karte pristanišč in sidrišč v pričujočem vodniku.

Podatki o globinah slovenskega morja, ki so v izvorni obliki zelo velike gostote (preko 130 milijonov točk), omogočajo natančno predstavitev reliefnih karakteristik dna in so bili uporabljeni za izdelavo natančnega batimetričnega modela. Večji del slovenskega morja ali 97 % globin ne presega 25 m, 60 % morja je plitvejšega od 15 m in 40 % plitvejšega od 10 m. Globine nad 25 m se pojavljajo le v slabih 3 % meritev. Najbolj znano globlje podvodno področje slovenskega morja je obsežnejša kotanja pred Piranom, približno 300 m NW od rta Madona, z največjo izmerjeno globino 38,0 m, imenovana tudi “podvodni Triglav”. Ta točka je od 11. 6. 2000 dalje tudi označena z 2500 kg težko betonsko piramido, na kateri je pritrjena kovinska ploščica z napisom “Najgloblja točka slovenskega morja” in narisan na glavo obrnjen slovenski grb s Triglavom. Drugi globlji predeli severnega Jadrana se nahajajo šele v bližini rta Gornja Savudrija. Zahodno od Savudrijskega polotoka nato globine pričnejo naraščati.

Batimetrična karta
Batimetrična karta

Kamninska struktura morskega dna se odraža že v dejanski kamninski sestavi morske obale. Prevladujejo torej fliš, deloma apnenec ter sedimenti rečnih nanosov. Od obalne linije navzdol se apnenec in fliš nadaljujeta do globine skoraj 10 m. Od te globine dalje se v pasu od nekaj 10 do 100 m širine razteza prelom s strmim skokom, ki se nadaljuje vse do sedimentnega dna; osrednja uravnana kotanja morskega dna je prekrita z usedlinami odmrlih organizmov. Ob flišnih obalah sestavljata dno predvsem glina in mulj, ki ju prinašajo rečni pritoki, ob apneniških delih obale pa je v sedimentnem dnu delež peska večji. V času meritev globine morja so bili pridobljeni tudi sedimentološki vzorci morskega dna, ki podajajo njegov tip (pesek, mulj, odmrle školjke in korale) glede na geografski položaj, kar je pomemben podatek na pomorski karti oziroma pri izbiri sidrišča. V splošnem v slovenskem morju prevladuje muljasto in drobnopeščeno dno. V odvisnosti od vremenskih in drugih pogojev (vetrovi, temperatura, biološka onesnaženost) je to največji vpliv na prozornost oziroma kalnost morja, tako da je vidljivost običajno le 6 do 8 m globine, zelo redko 10 m in več.

Sedimentološka karta dna (opomba: meje tipov dna so določene približno na osnovi vzorcev)
Sedimentološka karta dna (opomba: meje tipov dna so določene približno na osnovi vzorcev)

Za pomorščaka najpomembnejši pojavi so valovanje kot posledica vetrov (podrobnejši opisi vetrov v nadaljevanju), spreminjanje nivoja morske gladine zaradi plimovanja (bibavice) ter premikanje morskih mas kot posledica morskih tokov, ki nastajajo zaradi različnih vzrokov.

Morski tokovi v Tržaškem zalivu in slovenskem morju so del oziroma stranska veja zaključenih, stalnih ciklonalnih tokov, ki krožijo v Jadranskem morju, in sicer v splošnem ob hrvaški obali navzgor proti severozahodu ter ob italijanski obali nazaj proti jugovzhodu. Na gibanje morskih mas kot posledico tokov vpliva veliko dejavnikov. Ti dejavniki so predvsem razlika v porazdelitvi temperatur in slanosti morske vode ter posledično njene gostote, stalni vetrovi, plimovanje, globine morja ter reliefne značilnosti obale in morskega dna. Posamezni vplivi se različno odražajo v površinskih in globinskih tokovih.

Površinski morski tokovi v severnem Jadranu nimajo omembe vrednega vpliva na varnost plovbe in navigacijo, v primerjavi s preostalim Jadranom so šibkejši. Velik vpliv na hitrost in smer površinskih tokov imajo močni vetrovi, po celotnem vodnem stolpcu pa vpliva tudi bibavica. Vplivi plimovanja so v Tržaškem zalivu najmočnejši v celotnem Jadranu. Odražajo se predvsem v priobalnem pasu, kjer so hitrosti tokov zaradi plimovanja od 0,1 do največ 0,3 vozla. V kombinaciji z močnimi vetrovi lahko pride do večjih sprememb v razporeditvi vodnih mas ter s tem posledično do razlik v slanostih in tudi v smereh morskih tokov. Cirkulacija vodnih mas je seveda zelo kompleksen pojav in njeno opazovanje zahteva dolgoletne raziskave, študije in analize. V nadaljevanju predstavljeni model je poenostavljen in skuša podati zgolj splošno sliko, ki ne vključuje podrobnih raziskav na ožjem področju. Glavni Jadranski tok teče od Istre proti severu s povprečno hitrostjo približno 0,8 vozla, ob italijanski obali pa se vrača s hitrostjo 0,5 vozla. Pred Savudrijskim polotokom se razcepi – ena veja se nadaljuje proti severu do italijanske obale, kjer glavnina vodnih mas nadaljuje pot ob italijanski obali proti zahodu, del pa občasno ob pomoči močnejših zahodnih vetrov lahko nadaljuje tudi proti severozahodnim obalam Tržaškega zaliva, kjer se pridružijo tokovom izliva reke Soče. Druga veja glavnega Jadranskega toka se že od Savudrijskega polotoka nadaljuje proti severovzhodu in vstopi v Tržaški zaliv ob slovenski obali. Del te veje se nadaljuje vse do Tržiškega zaliva, kjer se zaradi plitvin izrazi kot površinski tok, ki se ob obali obrne in priključi tokovom izliva reke Soče.

Morski tokovi v Tržaškem zalivu

Plimovanje (bibavica) v Tržaškem zalivu je najmočnejše na celotnem Jadranu, na kar vpliva predvsem plitvost morja. Plimovanje je posledica privlačnih sil Lune, Sonca ter drugih nebesnih teles, vendar je vpliv Lune daleč najmočnejši. Praviloma se na vsak obhod Lune okoli Zemlje (24 ur 50 min) zvrstita po dvakrat plima in oseka. Najmočnejše plimovanje je takrat, ko delujeta privlačni sili Lune in Sonca v isti smeri, to je ob mlaju in ščipu (polni Luni). Amplituda valovanja je glede na povprečno vrednost visokih in nizkih vod okoli 60 cm, povprečna največja amplituda v Trstu pa znaša 88 cm. Povprečne mesečne višine gladine morja so najvišje od oktobra do decembra, najnižje pa od januarja do marca. Velik vpliv na spremembo nivoja gladine imajo tudi močni vetrovi, ki lahko iz zaliva izrivajo ali pa v zaliv prinašajo večje količine morske vode. Tako največji vodostaji nastopajo običajno ob ciklonih, ki jih spremlja viharni jugo z narivanjem vodne mase proti obalam Tržaškega zaliva.

 

Agencija RS za okolje (ARSO) izdeluje vsakoletna poročila prognoziranega plimovanja, ki je prikazano s tablicami plimovanja za vsak mesec. Izračun je narejen na podlagi niza opazovanj višin morja na mareografski postaji Koper ter položaja nebesnih teles Sonca in Lune. Višine amplitudnih nihanj so določene glede na srednji nivo morja iz dolgoletnega obdobja. Čeprav je prognozirano plimovanje morja izdelano za Koprsko tovorno pristanišče, so na območju slovenskega morja odstopanja časa in višin od prognoziranega plimovanja majhna. Dejansko nihanje gladine se lahko od prognoziranega plimovanja razlikuje zaradi spremenjenih vremenskih razmer (močnejši vetrovi, odstopanja od povprečnega zračnega tlaka) ter lastnega dolgovalovnega nihanja Jadranskega morja.

mesec oktober 2011

Jadransko morje je toplo morje, ki ima izrazita letna temperaturna nihanja. Povprečne mesečne temperature morja so praviloma višje od povprečnih mesečnih temperatur ozračja. Pozimi so te razlike največje, v spomladanskih mesecih (marec, april, maj) so temperature morja in ozračja dokaj izenačene, nato pa ozračje spet zaostaja za morjem; razlike se povečujejo vse do decembra. Povprečna letna temperatura morja v Portorožu (za obdobje 1976–1985) je 15,8° C, kar je 2,4° C nad letnim povprečjem temperature ozračja. Od sredine junija do začetka oktobra srednja temperatura morja nikoli ne pade pod 20° C. Običajen razpon temperatur je od približno 8° C v mesecih januarju in februarju, do najvišjih temperatur okoli 28° C v mesecu avgustu. V Kopru izmerjena temperaturna ekstrema morja sta 1,6° C (februar 1956) in 30,9° C (avgust 1998).

Primerjava s povprečnimi temperaturami zraka za leto 2010 ( merilna postaja pristanišča Koper)

Najpogostejši dejavnik, ki vpliva na intenzivno in nenadno ohladitev morja, je močna burja (tako v zimskih kot tudi v poletnih mesecih), ki odriva površinsko vodo od obale in tako ob nastajajočem kompenzacijskem morskem toku na površje prihaja hladnejša globinska voda.

Površinska slanost Jadranskega morja je v povprečju okoli 38,3 ‰ in je nekoliko nižja od slanosti v vzhodnem Sredozemlju ter višja od povprečne slanosti svetovnih oceanov (33 ‰). Povprečne vrednosti površinske slanosti morske vode so v Tržaškem zalivu najnižje na Jadranu, na kar vplivajo pritoki velikih rek (Pad, Soča, Timav). Običajno imajo vrednosti od 37 do 38 ‰, vendar lahko poleti ob povečanem pretoku sladkovodnih rek slanost morja močno upade, tudi na vsega 30 ‰. Pozimi se slanost ponovno poviša in je bolj konstantna v vseh globinah, saj se zmanjša dotok sladke rečne vode, z morskimi tokovi pa doteka z južnega in srednjega Jadrana močno slana voda kot posledica poletnega segrevanja in izhlapevanja morja.

Dejavnik, ki je odvisen od površinske temperature in slanosti morja, je površinska gostota morske vode. Ekstremne vrednosti so zabeležene prav na severnem Jadranu, in sicer od najnižjih okoli 1022 kg/m3 poleti, do najvišjih okoli 1030 kg/m3 pozimi.

Tržaški zaliv predstavlja zanimiv in okoljsko občutljiv ekosistem. Zaradi majhnosti in plitvosti je v njem le približno 9 km3 vode. Na obalah Tržaškega zaliva živi preko 400 000 prebivalcev, ki dnevno porabijo velike količine pitne vode, proizvajajo številne odplake ter uporabljajo za okolje obremenjujoče naftne derivate in industrijske izdelke. V bližini morja je skoncentriran velik del težke industrije, ki morje in rečne pritoke močno onesnažuje, v samem zalivu so številna večja in manjša pristanišča za tovorni promet itd. Zaradi vseh naštetih onesnaževalnih dejavnikov prihaja do negativnih vplivov na morski ekosistem. Zato je delovanje v smeri ohranjevanja in zaščite naravnega podmorskega okolja ena prednostnih nalog pri gospodarjenju na tem majhnem in občutljivem prostoru.

 

V smislu poglabljanja znanja o dinamiki morskih ekosistemov, ugotavljanja škodljivih vplivov človekovih dejavnosti na ekološke razmere ter predvsem stalnega nadzora in spremljanja kakovosti morja v Sloveniji v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo že tri desetletja deluje Morska biološka postaja (MBP, http://portal.mbss.org) v Piranu, ki izvaja številne pomembne dejavnosti. Del njenih dejavnosti se navezuje tudi na oceanografske raziskave, za potrebe katerih od konca leta 2000 deluje oceanografska postaja, ki pridobiva podatke s pomočjo obalne oceanografske boje Piran. Boja je rumene barve, valjaste oblike ter opremljena s svetilnim telesom s karakteristikami Ru.Bl.5s4m4M. Pričvrščena je 1,2 M od Rta Madona v smeri NW, koordinate položaja boje so 45°32.92′ N , 13°33.04′ E. S svojimi raziskavami se MBP Piran vključuje tudi v sistem za čezmejno izmenjavo ekoloških in oceanografskih podatkov v Jadranskem morju.